Pogosto na rastlinah naseljenih z listnimi ušmi opazimo hitro premikajoče se ličinke, podolgovatega telesa, s tremi pari oprsnih nog. Ličinke so običajno rjave do črno sive barve, s črnimi, rumenimi ali oranžnimi pegicami in po videzu spominjajo na miniaturne aligatorje. Z izjemo manjšega števila predstavnikov polonic se tako ličinke, kot odrasli osebki večine vrst prehranjujejo z žuželkami in pršicami. 

V Sloveniji sta domorodni dve vrsti polonic, ki sta pomembna plenilca listnih uši: dvopika polonica in sedempikčasta/sedempika polonica. Ker samice odlagajo jajčeca na mestih, kjer se hranijo, tako že hrošči izberejo hrano za naslednjo generacijo. Polonice zgrabijo žrtev s svojimi čeljustmi in jo izsesajo. Starejše ličinke in odrasli hrošči v celoti zaužijejo plen, ki ni prevelik. Če imajo možnost izbire, se ličinke in odrasli osebki vedno hranijo na isti hrani. Kot zanimivost omenimo, da so mlade ličinke kanibali. 

Že v preteklih mesecih ste ob večerih tudi v stanovanjih verjetno opazili zelenkaste žuželke z mrežastimi krili in izstopajočimi zlato svetlečimi očmi. Pri pozornem opazovanju rastlin v vrtu pa pogosto na spodnji strani listov opazimo zelenkasta jajčeca na peceljčkih (nitkah). V obeh primerih gre za navadno tenčičarico. 

Odrasle žuželke se hranijo s cvetnim nektarjem in medeno roso, ki jo izločajo različni organizmi, iz jajčec izlegle ličinke, ki so rjavkaste barve in se v iskanju plena zelo hitro premikajo, pa se hranijo z listnimi ušmi, volnatimi kaparji, resarji, ščitkarji,… Ena ličinka dnevno zaužije od 30 do 50 listnih uši! Omeniti velja, da prezimijo odrasli osebki v skritih zatočiščih, podstrešjih, za okenskimi okvirji, v neogrevanih stanovanjih,… Prezimujoči odrasli osebki dosežejo starost do okrog 9 mesecev!

Trepetavka Episyrphus balteatus je avtohtona vrsta v severni Evropi in je odličen letalec. Po videzu odrasli osebki spominjajo na ose, prepoznali pa jo boste po zelo hitrem premikanju kril. Ker se vrsta izogiba vročine, je pogostejša v hladnem in vlažnem vremenu. Tudi pri tej vrsti se odrasli osebki prehranjujejo s cvetnim prahom in nektarjem. Ličinke - žerke iščejo svoj plen na rastlinah, ki imajo z dlačicami manj poraščene liste in s svojimi slinastimi izločki pritrdijo listne uši ter v plen vbodejo svoje bodalo ter ga izsesavajo. Plenijo pretežno ponoči in v svojem razvoju izsesajo od 300 do 500 listnih uši.

Na kumarah, bučkah,… smo se letos že srečali z listnimi ušmi. Ob podrobnem pogledu na kolonije listnih uši lahko med njimi opazimo oranžne do oranžno-rdeče ličinke, ki nimajo nog. Omenjene ličinke navadne plenilske hržice se hranijo na okrog 60 vrstah listnih uši. Le-te paralizirajo s strupom, ki ga izločijo v predel ušjih nog in nato uš preprosto izsesajo. V primeru, da je na voljo veliko uši, jih ne izsesajo povsem, temveč le zabodejo, vanje izločijo strup in jih pokončajo. 

Da so bili na delu parazitoidi, pa najpogosteje opazimo po spremenjeni obliki in barvi listnih uši. Listne uši so pogosto parazitirane  s parazitoidi Aphidius matricariae, Aphidius ervi, Praon volucre,… Med domorodnimi vrstami koristnih organizmov velja omeniti še najezdnika rastlinjakovega ščitkarja ali enkarsijo (Encarsia formosa). Odrasli osebki tega najezdnika se hranijo z medeno roso in telesnimi tekočinami mladih ličink, če pa je osic veliko se hranijo tudi z višjimi razvojnimi stopnjami ščitkarjevih ličink. Ličinke tega najezdnika pa se hranijo z notranjostjo parazitiranih ščitkarjev (ostane le zunanji oklep). Tako parazitirane ščitke prepoznamo po črni obarvanosti.

Seveda lahko pri pozornem opazovanju v vrtovih zasledimo tudi druge koristne žuželke. Vsekakor je dobrodošlo, da jih prepoznamo in se tudi s svojimi opazovanji prepričamo, da ne povzročajo škode na naših rastlinah, ampak so nam v pomoč v boju s škodljivci. Pomembno je, da si zapomnimo, da se odraslih osebki številnih koristnih vrst hranijo s cvetnim nektarjem in da so tudi zato v vrtovih dobrodošli obrobki ali pasovi s cvetočimi rastlini. K ohranjanju koristnih vrst v naših vrtovih in okolici seveda pripomoremo tudi s premišljeno rabo fitofarmacevtskih sredstev, v zadnjih letih pa več pozornosti namenjamo tudi postavitvi domovanj za koristne organizme (lahko samostojna domovanja za polonice, tenčičarice,… ali pa so ta domovanja tudi sestavni del tako imenovanih hotelov za žuželke). Odveč pa ni tudi informacija, da številne koristne organizme v tujini že razmnožujejo v specializiranih laboratorijih in so tako vrtičkarjem, kot profesionalnim pridelovalcem že na voljo tudi na trgu. Seveda pa je za vnose koristnih organizmov potrebno zelo natančno poznavanje škodljivcev in koristnih vrst, sicer rezultati ne bodo vzpodbudni.